Zamolklo butam ob svoj zid,
okrušen in obdan z bršljanom.
Sence pa padajo kot od nikoder.
Zublji poplesavajo
po travniku blodnjavih sanj.

Vsak plamen za eno dušo,
ki je ostala brez kompasa.
Toliko kažipotov,
pa nobene smeri.

Povsod piše isto,
zgoraj in spodaj,
v meni in okrog,
le prebrati ne vidim ...

Oziram se po zvezdah,
za smer,
po mahu na drevju -
nikjer markacij.
Pot je zgrešena.
Le zublji plešejo
in slepo tavajo,
da bi jim morda uspelo vdeti
pravi izhod.

Ampak izhod ni kraj,
ni smer,
ni cilj, ni srčika,
nima vrat in vratarja.
Izhod je stanje duha.

yoyoba