Zmoti me preveč odvisnikov. Kaj praviš na naslednje sugestije:

Na trakove, s sivino okičene ...

Na ramena  z videzom hladnega brona ...

Lp A

Andrejka, hvala za pomoč! Zelo mi je všeč tvoj predlog-ramena z videzom hladnega brona- namesto ramena, ki imajo videz hladnega brona.

Za trakove pa ne vem. -s sivino okičene-se mi zdi, da ni pravi besedni red.

No, bom še malo potuhtala.

Hvala in lp, Essentia

Poskušam takole, čeprav se še vedno ponavljajo odvisniki, le da tokrat v manjši meri.

Že dolgo

se več ne oziram nazaj.

Puščam jih za sabo.

Lepljive gmote,

stanjšane v črne črte,

ki režejo dež

na trakove.

Na trakove,

z vonjem po sivini

in z zašiljeno konico,

da se kriče zabadajo

v ovratnik ponošene srajce.

In na ramena.

Na ramena,

z videzom hladnega brona,

ki ga ne moreš upogniti.

Že dolgo

se več ne oziram nazaj,

čeprav vem,

da mi vztrajno sledijo.

Meni deluje bolje, kar pa še ne pomeni, da ne bom tuhtala še naprej. :)

lp, Essentia

Bom kar to zadnjo verzijo objavila. Sem pa lepim kako je izgledala pesem prej.

Že dolgo

se več ne oziram nazaj.

Puščam jih za sabo.

Lepljive gmote,

ki  se tanjšajo

v črne črte

in režejo dež

na trakove.

Na trakove,

okičene s sivino,

ki se zabadajo

v ovratnik ponošene srajce.

In na ramena.

Na ramena,

z videzom hladnega brona,

ki ga ne moreš upogniti.

Že dolgo

se več ne oziram nazaj,

čeprav vem,

da mi vztrajno sledijo.

Opozorjenim v Sodomi in Gomori je bilo rečeno naj se ne ozirajo nazaj. Na vodnem Planetu je le 2% vode pitne, tista, ki se je ozrla je postala solni steber, tudi mrtvo morje jo ima vse več, in ima pravo ime, podobno je videti Aralsko jezero, ki so mu v dobi sovjetov speljali reke proč v namakalne sisteme in jezero se je skrčilo za  80km.

Podobno je s preteklimi rečmi v mojem lastnem svetu, nekaterim lahko mirno obrnem hrbet, drugim pa, dokler jih ne razrešim, ne.

Seveda je vsaka nesoljena juha domala neužitna,

taka je ta reč, ko se gre za odločitve, je zdrava pamet v soli,

modrost pa odžeja.

O, Svit! Hvaležna sem ti za tale prispevek, ki je pesmi dodal še eno noto. 

Se pa strinjam, da je določenim stvarem lažje obrniti hrbet, drugim pa ... Prav zato sem v pesmi napisala, da so ramena videti kot hladen bron. Nekaj navzven deluje močno. Kako je v resnici ve le tisti, ki čuti dež na ramenih. Dokler v sebi ne razrešimo stvari se bomo najbrž še večkrat obračali nazaj. 

Še enkrat hvala za dotik.

Lp, Essentia

Z veseljem,

no, ko smo že pri popravkih skladenj,

morda: "že dolgo se (več) ne oziram nazaj", tisti "več" je res odveč, a ne ?

Tudi mene je malo motil. Ja, najbrž je res tako bolje. Že dolgo se ne oziram nazaj.

Hvala za pomoč!

Lp, Essentia

Pesem, ki pritegne tudi zato, ker so gmote nedefinirane, čeprav podrobno opisane in vsak bralec v njih vidi grmado svojih strahov, pričakovanj, slovesov, neuspehov in podobnega ... zabadanje je prenešeno v ovoj (srajco, ramena) in vendar seže do sredice - prenese se po končičih do možganov in zavedanja ... Skupaj ste učinkovito prišli do optimalne reštve, zato poleg avtorice čestitam tudi bralcem - mentorjem.

Lp, Ana

Ana, hvala za podčrtanko in vsem, ki ste z mano sodelovali!

Andrejka, Svit, hvala za pomoč in lep dan!

lp, Essentia

Čestitam za podčrtanko, Essentia in lepo pozdravljam

A

Čestitke tudi od mene :)

Lp, Lea

Hvala Andrejka in Lea!

lp, Essentia