Ne morem z rimo

začeti pesmi,

ne zmorem plesti

v ritmu, ko še sama

ne vem besede,

to bo samo izpovedna zgodba,

bolj na levo napisana

in niti ne predolga.

Sama pišem kitice

ali kako bi človek temu rekel,

neke vrste monolog

mojih notranjih zaznav,

dokler se ne opazijo

še od zunaj.

Polagam izgubljene kamne,

da bo znova mozaik,

na pol v krogu

me bo spet vrtel.

In včasih se mi zdi,

da se po cele ure

vozim po krožnem prometu,

brez da bi se odločila

in zapustila misli, takšne.

A še vedno ni rime,

ni takšnih koncev besede,

da bi se obračale skupaj

v isto smer.

Ker ni izbire grem naprej,

v gozd kjer sekolarke sproti

režejo bodoče mize

ali pa samo za ogenj

v zimskem hladu.

IŽ-lev