Moram razmišljati, zaprta v škatli,

zdaj plehnati in zdaj obdana z zidaki,

pred menoj metri in za menoj kilometri,

moram besede tlakovati v sive ceste ,

moram, ker nimam časa  živeti, objeti.

Potem za zaprtimi vrati ,

v aluminijasto  kišto pišem,

koga bi morala danes objeti,

kako diši roža,

kakšni so danes nad steklom zatemnjenim bili oblaki.

Kako je v petem nadstropju velika pisarna,

kako je v njej človek uspešen in lep,

na steni ima drago oljnato sliko

na njej pa travnik ,roža, skedenj.

 Če on ne bi bil podjetnik uspešen in lep,

in jaz ne prosluli poet,

bi v tej julijski travi ,

oba med poletno nevihto ležala v skednju.

lin