Takrat še skrival je prijazni čas,
da lok se níkdar ne izteče v krog ...*
A kdaj je to bilo? Že mnogokrat
se leto je izteklo od takrat.

In zdaj smo starši ... Čujte me, dekleta!
Mar ni le par korakov daleč čas,
ko so polzela najstniška nam leta
in gube smeha tiskala v obraz?

In zdaj smo matere ... In čudovito
nas izpolnjuje materinski mit,
in vse, kar je na novo nam odkrito,
je polno sreče kakor zlat privid.

Nikdár ne bom, vem, s hrepenenjem zrla
nazaj v mladost, si delala skomin,
čeprav kot mati vem, da bom umrla,
da prostor svojim vnukom naredim.


*Janez Menart: Kavarna

Aleksandra Kocmut - Kerstin