Ko sem nekoč zblaznela,
sem namesto policijskega načelnika
v tisti uniformi videla
mladega fanta,
ki mu branje v šoli ni šlo od rok,
zato se je rajši igral detektiva
in se delal, da obvlada karate.
Videla sem le fantolina
v hecni ploščati kapi,
z belimi rokavičkami,
s poštirkano obleko,
a še vedno le polpismenega mulca.

Zdi se mi, da nemara
leta pozneje ponovno blaznim.
Vidim namreč, kjer je stala
s svetlo kopreno obdana
modra, dostojanstvena zdravilka,
le postarano in zapuščeno
sivolaso tečnobo,
ki zaliva rože,
ker ji ne jezikajo nazaj.
Ne mara več tega sveta,
odveč ji je,
včasih pa se tolaži,
da je tu za druge,
ker neprecenljivo prispeva
k dobrobiti človeštva.

Prav nič mi ne paše,
kadar se mi takole utrga
in se uniforme, modre in bele,
cefrajo pod tisto modrikasto lučjo,
kot v veleblagovnicah,
kjer bi še sam Tvorec
bil videti kot jogurt
s preteklim rokom.

Svet je toliko širši,
kadar skozenj preseva Bivanje ...

yoyoba