(sonetto raddopiatto)

Iz sebe vase vklešem svojo pot

   v morje žil brezkončnega blodnjaka.

   In padam v lastno senco vseh zablod,

   skoz sen samote in pobita ogledala;

v neznanskih sanjskih mlinih daljnih rok,

   kjer mrtvi prostor ne pozna koraka,

   se predam nemosti prestrašenih otrok —

   Vesela žalost prste v kri pomaka.

In zvezdi stran zbežita kot privid.

   In dnevno kratka večnost je minljiva.

   Nebo je mrtvo. V kleščah sivih gnid

   razpada sreča med zaselke tkiva.

Ko dan prihaja z atropinskimi očmi.

   Časovna premica postaja kriva.

   Svetloba mi skoz čelo zaiskri;

   z rokami spastikov metulje tipam.

S tišino vedno govoriva nema;

   ko pod jezikom ji zahaja sonce.

   Zatisnem veke in ves svet izgine.

Pozabim črke svojega imena.

   In smrt uglašuje si peščene zvonce.

   Povsod se trga pesem pratišine.

Praznine polnega me sled sprašuje;

   blaznim v brezbožje kakor črna maša —

   V trenutku mi zgorijo perutnice:

vse danes znano se spreminja v tuje,

   v zamrznjen prostor na kazalcu časa.

   Cel svet je ujet v letu mrtve ptice.

log