ker si kosec
drugim posojam svoj vrat
da z njim pobirajo tramove
iz najglobljih rok
do ene same žile
ki je ostala
nepožeta
ker si voda
vsako jutro zvodenim
in sem pot na rokavu
in sled za polžem
in nihče ne ve
da izgubljam dan
ki ga nimam
v šivanju hlapov
ker si koža
bom nekoč s telesom
brez jezika
zaorala po njej
goli
in nerodovitni
in vprašala
ali me čutiš
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!