V skrivenčeni vrbi
uzrem grčasto sled
in vanjo zarišem
lasten portret.
Umazana tunika
pada z ramen,
žalobni zastor
pa ponavlja refren.
"Ko iz mojih si vej
še rezljala piščali,
so tvojega ljubega
v ples zazibali.
Davne kamnine so senco dajale,
rečne so vile lase mu česale,
tebe obenem v sen zapeljale.
Zdaj zbegano tavaš,
sama si - spet.
Tvoj ljubi že dolgo
drugi je svet.
Srebrna je nit
ga k nam popeljala,
zate je samcata
grča ostala."
Zverižena bula
kot skremžen obraz.
Bolj ko jo gledam,
ta grča - sem jaz.
yoyoba