Čez stopnišča

se vije duh tvojega parfuma,

tak čudno z znojem  tvojim

  in nihče ne diši tako,

skozi vhodna vrata omamljeno odtavam,

ni treba drugega mi strupa,

v noči strela para pota,

preklana sta duša in telo,

že res, da  spet živim,

že res, da nozdrvi mi plapolajo,

trpim, ko megliš mi pamet,

med drevesi  se skrivam,

namesto soli si cuker sipam,

razstresa vse se mi iz rok,

se jezik mi zapleta,

še avto več me ne uboga,

trpim, veš, res si nadloga,

a najverjetneje to ni tvoj problem,

če me norost onesposobi,

pa sem verjela, da je šlo,

dokler v nosnicah ni 

spet zadišalo tako po tebi.

Da te občasno vidim,

to razumem, za privide vem,

tudi prisluhe,

a da  zdaj še vse dni te   voham naj ?

lin