Ponovno zašla.
Kako z lahko te izgubim, še lažje samo sebe.
Ne prihaja mi več, čeprav se trudiš.
Morda so leta kriva za tvoj nizek libido.
Rada imam starejše moške.
Pa kaj! Ne mi oporekat.
Vedno slišim izjave, da v njih iščem očeta,
ki ga dejansko nisem nikoli imela.

Veste kaj? Prav imate. Res ga iščem.
Tako prekleto si ga želim.
Vedno sem tavala sama.

Strah me je, da me tokrat zadnjič objameš.
Strah, da me zadnjič daviš okoli vratu.
Strah, da bo ulica pretemna in da ne najdem več luči.
Tako prekleto strah, da ne bo nihče več rekel, da me ima rad.

Pravijo, da sem nedostopna.
Bitje, ki se skriva pred lastno senco.
Ja, vem.
Ne morem mimo sebe.
Lahko pa grem čez tebe.
Želiš?

Ko te gazim s pogledom,
hrepeniš še bolj.
In jaz se studim.
Jah, starejši moški.
Kako me boš Ti naučil, ko pa ne poznaš kvantitete majhnih maripos. Okolica naju tišči dol, dol.
Si glavni akter, a ne veš, da obstaja mučna delegacija šansonov.
Včeraj so tvoje klone razpošiljali na Mars.
Ni bilo uspeha!
In egocentrik v tebi ne bo nikoli utihnil.

Veš, tolikokrat mi strah odmeva skozi oči.
Mravljinci skozi koščene prste, da nisem sposobna deliti topline.
Mogoče, če bi jo malo dobila od Vas!?!
Svet bi bil lepši.
Novo jutro v nov dan.
Tako pregnan, okovan.
Nič več zaspan, nič več sam...

Justine