Na križ so te pribili,
  nisi dólgo visel.
  Potém si malo gnil,
  a si našel bóljši smisel.
  Med zómbije si šel,
  si rane v šlat ponujal,
  če kdó ti ni verjél,
  si se malo kujal.

  V nebó si poletel,
  na oblak si sédel,
  da vse tó bóš stóril,
  žé vnaprej si védel.

  Si hitro bil sit človéških rabót,
  še dobro, da s prstom te je Iškarjót.
  Si brž mu odpustil,
  kakor tudi meni,
  in vsem, ki takrat smo bli nerojeni.

  Lahkó zdaj počnemo kar nas je vólja,
  neodgovórni smo do okólja,
  saj ga ne rabimo – kmal prideš po nas,
  šlivmo v nebó in tam bó prav špas.

  Eci peci pec,
  ti si mali zec,
  jaz sem mala prepelica,
  eci peci pec.

  Na križu pribit si skor v vsaki hiši.
  Na sténi obéšen,
  al s križa odréšen,
  včasih v omari,
  včasih na tléh.
  Včasih v kléti, naglódan od miši,
  a védno si ta, ki vse vidi, vse sliši.

  Kdór v srcu te nima,
  v pekel naj gré,
  Na jézus se rima nič al pa vse.