9. stran, šesta vrstica, piše se zgodba, navadna, odkrita.
Resnica še skrita, življenje le skica.
Vetrc le nedolžna sapa, po ravnicah vije,
širi svoj veseli glas. Ne pozna nevihte temne,
ne ugleda črni oblak.

20. stran, drugi odstavek, sreča zakrita kot poslednji je žarek.
A sonce se dvigne, srca se odpro,
nasmehi se novi že klešejo.
Sapico čuti, nevihte pač ne,
črka je živa, a stavek zamre.

40. stran, osmo poglavje, še en teden, ki kot blisk se končal je.
Hrepenenje po mladostnem ognju je živo,
a kazalci na uri ga ne dopustijo.
Misli zazrte v naslednji so dan,
spet prehitro še en je končan.

67. stran, nekje po sredini, dnevi so dolgi, a žive še spomini.
Klanci so zadaj, sedanjost v ravnini.
Včasih spokojno kot dete pri spanju,
včasih nemirno kot ose ob panju.
Misli deroči so pritoki v reko, oko zamišljeno gleda pod veko.

90. stran, blizu je konec, mirno obličje, že sliši se zvonec.
Vdihi so težki, ure neštevne,
trenutki lepote le daljni odmevi.
Srce je šibko, a mirno kot še nikoli,
nekaj ga novega čaka tam gori.

lovilec