kako daleč
samotna plujem obrežja
ribe brez oči
bleščijo luske na ramenih
poslednji kapitani vlivajo
krike nemih skal
kipom na obalah
rečeš morska deklica
in zajameš jutro
v katerem spiram sol
s potopljene pesmi
ki se bori za vdih
budna
krstim ponočnjake
s telesom v posodi
z mlekom
lovilcev jutra
ustvarjam premike
med vodami
s praznimi usti
preštevam kosti
na poti do tebe
Poslano:
28. 06. 2014 ob 22:27
Spremenjeno:
28. 06. 2014 ob 23:05
Poslano:
28. 06. 2014 ob 23:06
Spremenjeno:
28. 06. 2014 ob 23:07
Hvala tvoji pesmi, ker se je pustila ujeti moji.
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 28. 06. 2014 ob 00:10
- Prebrano 979 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 474
- Število ocen: 15