V naši deželi ni mavric,
vsaka barva stoji zase
ostro omejena,
ne zlivajo se javno,
le pod debelimi oboki,
ki skrivaj vežejo bregove,
sedajo na lonce zlata.

Ljudem se dobrika vsaka niansa posebej,
da pobarvajo njen kvadrat,
v katere lovijo daltoniste,
slabovidne, naglušne,
ustvarjajo vojsko bolnih,
oblečene v njihov dizajn.

Tribojnica vihra v prazno,
zdavnaj je ugasnila zvezda
svetleča v mraku,
trije majhni urtinki,
ki izpolnjujejo želje velikim
so pod očakom,
da ga prodajo stisnjeni iz posameznih tub
zmešani v najgostejšo senco,
lastiki ne vidimo več jasnega neba
od zapacanosti že tolikokrat
nafarbanega ljudstva.

pi - irena p.