Otožnost je razprla mokra krila preko dneva,
povoskana pustim drseti kapljicam v luže pri nogah,
ogledam se, pusta sivina mi lebdi v odraz.

Nekje so ostali prsti kakor kosmi vate,
v katere sem polagala večere počene po šivih
ob mlečno rožnatost brstečega začetka,

odkotalili so se pogledi kot zloščeni gumbi,
ki so me pripenjali v ta svet,
žepne luknje se obešajo v prazno,
potrosile so čarovnijo, sledi je pojedel čas.

Dlani ležejo  name kot na knežji kamen,
selivke sedajo, da pijejo trdnost in mir

natrosenega žita v čakajočem gnezdu,

vračajoči stopijo v mlako moje samote,
od njih odbija se v vse večjih krogih valovanje,
presekano z resničnostjo nariše mi

nasmeh, nasmeh, nasmeh.

pi - irena p.