Tu ni poante. Ni elegija za D.,

spominjanje ustavljenih ur,

pregib junijske nevihte.

To ni notni zapis nokturna,

ki naju je spremljal

vzdolž tlakovane ulice.

Ni podoživeto odhajanje 

z žalno tančico na bokih.

     Vžigalica zaprasketa in

     slap isker osvetli letnice

Na tvoji poti sem.

Sama v nejasnem obstajanju.

Na porozno dušo odtisnjene

spirale skrivnega zavezništva.

Verjameš, da se moški

ob meni spremeni. Opogumi.

Oprta na mojo brezimnost

pokažeš proti kariatidam neba,

ko ga preleti temna ptica.

     Prepozno spregledano znamenje

Da sem vredna več kot jemljem?

Vrstica diaaloga, ki je obvisela 

med zavedanjem ene in druge ženskosti.

Na robu potrpežljivosti iščem odgovor.

Si ga pustila med prameni vetra,

na lističih uvele vrtnice,

v soju sveče za devetdeset centov?

hanja