Camera obscura

Nasiteni spanca prižgemo temo.

Telesa ovijemo

v povoje za gluhe.

 

V skrivnih kamrah

naših očes

divjajo visoki okrogli valovi.

 

Nad njimi labod sklanja svoj vrat

k zrelim semenom.

Z jezikom okušamo pesek.

 

Z viharji ceframo obleke.

S prsti iz ustne votline praskamo

skrite besede,

 

navznoter požiramo

muko sveta —

Rane iztezamo v morje.

log

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
20. 06. 2014 ob 19:00

Odlična zatemnitev. Izpraskanje bistva obstoja v času, ko upanje usiha, mi pa iščemo rešitve v povojih za gluhe, medtem ko gledamo kako svet zamira. Za krajši čas pomaga tudi graditev smislov, katerih ubeseditev moramo iz ust izpraskati.

Odmiranje. Kot valovi, ki zalijejo substanco, potem pa vsaj delček tega, kar ta je, odnesejo s sabo v morje ...

Čestitke. 

LP, lidija

Zastavica

log

log

Poslano:
20. 06. 2014 ob 19:52

najlepša hvala za prečudovit komentar in podčrtanko :)

lp, L


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

log
Napisal/a: log

Pesmi

  • 20. 06. 2014 ob 15:46
  • Prebrano 850 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 487.55
  • Število ocen: 12

Zastavica