Nasiteni spanca prižgemo temo.
Telesa ovijemo
v povoje za gluhe.
V skrivnih kamrah
naših očes
divjajo visoki okrogli valovi.
Nad njimi labod sklanja svoj vrat
k zrelim semenom.
Z jezikom okušamo pesek.
Z viharji ceframo obleke.
S prsti iz ustne votline praskamo
skrite besede,
navznoter požiramo
muko sveta —
Rane iztezamo v morje.
Odlična zatemnitev. Izpraskanje bistva obstoja v času, ko upanje usiha, mi pa iščemo rešitve v povojih za gluhe, medtem ko gledamo kako svet zamira. Za krajši čas pomaga tudi graditev smislov, katerih ubeseditev moramo iz ust izpraskati.
Odmiranje. Kot valovi, ki zalijejo substanco, potem pa vsaj delček tega, kar ta je, odnesejo s sabo v morje ...
Čestitke.
LP, lidija
najlepša hvala za prečudovit komentar in podčrtanko :)
lp, L
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: log
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!