Nohti praskajo režo v zorečem svetu,
da skozi njo vržem oči,
odtegne jih šum tvoje topline,
ki jo nasloniš name,
vrasteš, kakor veja v drevo.

Prepletena se razširiva v sadovnjake,
s krpami namočeni v skrbnost
loščiva nezrele sadeže,
skrb ožemava v redke,
nerodne in pozabljene trenutke,
sadeže polagava v gnezda
med varno šumenje polnosti.

Na jesen, sokovi zazorijo v žlahtnost,
iztrgava ušesa brbotanju vrenja,
prisluškujeva tiho v naprej,
ki je vse bližje,
zgubljava se med daljnimi poganjki,
zanašajo naju v tukajšnost,
ko sva še tam.

pi - irena p.