Niso dnevi nori
in nič nor ni čas,
ki ga čutim, gledam,
kako beži od nas.
Nič ni nora ura!
Le bije mi, naglas.
Vedno mirno niha,
morda sem nora jaz?

Gledam te trenutke,
stran odtekajo ...
Jih čutim, tipljem, božam;
se ne ustavijo.
V njih ni nič norosti,
naj tiktaka mir.
Kljub videzu hitrosti
zaustavljam dir.

Ne bo več konjev treba
v galop poganjati,
saj vsakič sami znajo
nihaje slišati.
Jih ura tiho biča,
norost se umiri
in jaz bom na kočiji
le potnik, ki molči.

Lidija Brezavšček - kočijaž