Ko se kože raztegnejo čez peščene plaže

in se prsi napnejo od sončne toplote,

vzvalovijo smerokazi.

Jutro vzhaja v kvasu mladosti.

Pogrešam tvojo kožo z vonjem po ambri.

Tvoje prsi, ki so polnile zrak,

da se je dvigal in spuščal

v magično začaranost trenutka.

In preden sva na blazinici prstov začutila,

da mora priti tudi tisto,

česar si ne želiva,

sva se razklenila v dvoje polobel

in si načela podložišče.

V tej začasnosti ni bilo mesta

za trdnejšo tvorbo.

Zato danes iz vsakih mladih oči

skušam ujeti ostanek plamena,

ki bi pričal o nekdanji dvojini.

Andrejka