Jezik, ki je obstal,

udi z obliko objema

in črna, ki podpisuje se belo.

Mir,

ki polaga se v krsto rumeno.

Ta je ostal.

Zardeva v lice,

ko v postelji sveži

prepoznava neznano obličje.

Pomudi se ob meni,

kratka, neznatna.

Brenčeča nedelja.

Zasluži si bežen razgled.

Čez polja,

odtenke modrine,

ideale sramežljive

pesmi in srca,

dneve,

ki obupano vlečejo tebe in mene.

Prah ostane.

Kompliment

zvedave dlani,

ki ponujena v dan

neopaženo,

tiho štrli.

Sandra Kocijančič