Predstava
Poletni mrak diši po vročem dnevu,
dolge sence srkajo svetlobo,
nočno življenje ziblje drevesa
v košatih krinolinah,
zbor v ribniku že poje uverturo.
Nebo pobrizgano z rumeno,
kaplja v umirjeno gladino,
izza ogledala neba skačejo ribe,
vzvalovijo sliko v šumenje,
zbudijo trsje v pripev.
Roj kresnic se skrije v solzne trave,
oblači jih v bleščeč nakit,
odložim iz naročja knjigo
in zopet vprašam se,
kdo je napisal tale svet.
Roj kresnic se skrije v solzne trave,
oblačijo jih v bleščeč nakit,
odložim iz naročja knjigo
in zopet vprašam se,
kdo je napisal tale svet.
Svet se neprenehoma spreminja, kot mi. Dobro si ga naslikala. Tu bi imela samo en pomislek: ali želiš v tej kitici uporabiti obrnjen besedni red?
Lep pozdrav od
Andrejke
Lepa pesem. Posebej mi je všeč verz o ribah, ki skačejo. Na gladini morja se preslikava nebo, pod nebom, ki je na gladini morja, pa so poskočne ribe. Super opisana veriga domin, ki se složi od neba do dna morja. Čestitam.
lp Ida Oz
Večni deja vu in večno čudenje.
Hvala vsem, da me berete in najdete kaj lepega :)
Lp, Pi
Lp
Pi
Svit, Andrejka, Ida Oz in......saj veš..........hvala :)
Pesem, ki prebuja bogastvo slik, zvokov in življenja. Ki je kdaj le podaljšek knjige (na pogled statične in nezanimive), v kateri je toliko življenja ... in kje ga je več? Morda ga lahko opazimo šele kot nasprotje tistemu iz knjig ali pa nas branje tako omehča, da smo drugače odprti zanj, ko odložimo knjigo ... Čestitke,
Ana
HVALA, ANA, sem prijetno presenečena in RES vesela :)
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 15. 06. 2014 ob 10:36
- Prebrano 1171 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 688.42