Ko je šel pesnik

na dolgi sprehod

je viške besed

metal v vrečko

za enkratno uporabo,

tam so pristale besede,

ki niso bile večne,

za katere je mislil,

da jih nikoli  več

ne bo uporabil.

In spomnil se je

kako boleče je

pristati v smeteh,

ko te nihče več

ne bere,

ko si samo še višek,

neuporabni,

nikjer ni

korenin,

ki bi pognale

nov cvet,

samo gnojna

površina,

humus za lepše

besede,

gnojilo za

boljši jutri.

IŽ-lev