Sicer menim, da je pojem poštenosti zelo težko definirati, še težje pa udejaniti. Ampak ne verjamem pa, da so "nepoštena" sojenja prava pot. Kaj pa, če bi zate mislili, da si "nepošten"? Bi bilo "pošteno", da bi te že a priori obsodili? Zato ta aforizem, vsaj mene, ne prepriča. 

Rina, na sojenje gledam tako, kot ga izvajajo. Nekoga namreč oprostijo za enako ali podobno malverzacijo, drugemu pa naložijo kazen. Če so mediji pri navedbah netočni, tega pa ne morem vedeti.

Lucija, Strinjam se, da nepoštena sojenja niso prava pot. Ampak, če je nekdo prejel, dobil, ukradel ali poneveril karkoli vrednejšega, pa ne zna razložiti kako je prišel do tega, je vsa stvar sumljiva. Pri tem še najbolj bode v oči dejstvo, da je zakon tak, da z nedovoljenimi sredstvi sodniki nimajo pravice dokazovati osumljencem za storjena, nezakonita dela. Če to ni absurd, kaj potem je?

Lep pozdrav pa hvala Rini in Luciji

Vinko, razumem. Vendar ti na to ne znam odgovoriti drugace, kot da recem, da smo pac ljudje. 

Poštenost je enostavna, predstavlja čut, kaj je prav in v skladu z vsemi moralnimi načeli, ki jih zgradi neka skupnost. Tako bo vsak posameznik zelo hitro odgovoril, kaj je pošteno in kaj ni pošteno. Kaj je pošteno sojenje? Zagotovo ni stvar zgolj občutka poštenosti in sam po sebi (sodni postopek) nima problemov s tem kaj je pošteno, to je vendar jasno, saj je zavrženost nekega dejanja opredelil že kazenski zakonik (da ni pošteno krasti, goljufati ….. je povsem jasno). Pojem poštenega sojenja je relativno lahko razložiti: Gre v glavnem, da se sodi vsem pod enakimi kriteriji.

Povsem drugo vprašanje je, na podlagi katerih dokazov je moč koga obsoditi, kajti obstajajo z zakonom določeni standardi, kateri določajo, kateri dokazi so pravno veljavni in na podlagi katerih je moč koga pravno veljavno obsoditi. Za razliko od kriminala, ki za dosego svojih ciljev uporablja vsakršna sredstva, je sodni postopek vselej omejen s standardom pravno veljavnih dokazov. Kako mediji o sodnih postopkih poročajo pa izkazuje njihov namen poročanja in ta je: 1) lastna konkurenčnost na trgu in manipuliranje s splošnim pojmom poštenosti (tega se v še večji meri poslužujejo politiki, saj na ta način pridobivajo volilne točke) ali pa 2) dejansko poročanje, ki mora nujno upoštevati tudi uveljavljen standard dokazov, pri čemer izkazuje konstruktivno kritiko do vsega zgrešenega.

Tretje vprašanje, katero je po mojem mnenju najpomembneje, je to – kakšna smo družba kot celota in če je ta sprejemljiva. Bojim se da smo postali država, ki vneto išče krivce, a ker jih je toliko, da bi jih lahko izvažali po celem svetu, ne da bi zaloge pojemale, jih večina zelo uspešno še naprej živi. Oblast ( politika, policija, tožilstva, tudi sodstvo) pa v takšni množici izvaja izbiro, koga in kdaj bo preganjala. Da se vrnem na začetek. Preprost primer skozi preprosto vprašanje: Če posameznik pride v urejeno okolje, kjer je samoumevno, da se smeti ne mečejo po tleh in kjer so primerno nameščeni smetnjaki – ali bo vrgel smeti na tla? Ali se moralna načela, v katera sicer verjamemo, samo deklarirajo in od strani dejanskih krivcev dobesedno posiljujejo, večina pa se temu ne zna na pravi način upreti?

Zato moramo načeti to temo in zato Vinko moja pohvala, da si se te teme dotaknil, nenazadnje tudi sprožil odziv nas bralcev. 

lp Ida Oz

Ida, najlepša hvala za tako izčrpno predstavitev problema poštenosti.

lp Vinko

Tvojo pesem sem začutila kot iztočnico za vprašanje, ki zadeva ravnovesje med poštenostjo in nepoštenostjo. Pesem je zato sprožila moje razmišljanje, ki sem ga izrazila v komentarju. Res je, da me je malce „odneslo“ v obširnost, ne bi pa želela da to razumeš kot pojasnilo ali odgovor na pesem. Naj bo to kompliment pesmi, ki me je miselno premaknila.

lp  Ida