Noč slepo prebija oranžna svetloba,
žareče predore ustvarja, neskončne.
Sij reže v nebo prek vidljivosti roba
postavlja stolpiče žareče, pokončne.

Mar ni ta svetloba prav včeraj umrla,
ko mi je notranjost v pepel pogorela?
Saj v tvojo podobo še zadnjič sem zrla
in slika ledena je v blišču medlela.

Sedaj pa me ognji svetlobni budijo
in Žar že preklan se ponovni mi kaže;
brezsnovni se upi iskreči budijo,

čeprav vem, da noč svetla s sanjami laže.
Sem jih pokopala, vse upe, naj spijo.
V svetlobi neskončni se nova gaz kaže.

+

Nikamor ne bo me ta pot pripeljala.
Vseeno te hranim v zavetrju sobe,
kjer vse sva resnice pretežke spoznala.
Ohranjaš svetlobo mi za modre dobe.

Lidija Brezavšček - kočijaž