Vrečko hrepenenj nosim s seboj,

Na vlak pihajočega vetra.

Uživam vsak dih, občutek Boga,

Ki ponese me s te na ono stran.

Kolena so zravnana, trdno pritiskajo na prste,

Hrbtenica upognjena v črki S.

Vse je v redu z mojo glavo,

nič ne piha skoznjo, ušesa jo držijo.

A tako je v življenju s sanjači in potapljači,

V globine svoje greš do konca,

Iščeš skrite kotičke sreče.

Včasih tam najdeš zavetje,

Ostaneš in se hraniš s sanjami otroškega smeha,

Ki ne pustijo, da splaval bi v resničnost,

Kjer te čakajo, čeprav vejo, da zamujaš.

Spet.

Barby