SAMOTNE STEZICE


Samota mojih let, noči
mi dala zopet mislit je,
me angel varuh je pregnal
iz moje ozke postelje.

Topla noč me je vodila
tja na travnik izpod zvezd,
zadnji krajec drage lune
je sijal izpod nebes.

Lahen vetrič, topel fen
v tišini srca je vesel,
nakazal smer mi je pogleda,
v kateri senco sem ujel.

Prihajala je proti meni
slična duša mojih let,
vedoč, da takšna tiha mesta
so ji edini drag izlet.

Vsakega popelje angel
tu in tam v nek objem,
le od naju je odvisno,
če sva še za tak sprejem.

tomi