Vsakič, ko leto se shira
in burno v večnost odhaja,
knjigo spominov podpiše.

V blišču in poku podira
zadnje pregrade do kraja,
kjer je vse tišje in tiše…

Drobce občutkov pobira,
čas mu nagonsko nagaja,
mnoge sledi kar pobriše.

Staro za novo umira,
leto se letu poraja,
danes za jutri se piše.

Ko list se na novo odpira,
naj nas obup ne zamaja,
sreča je globlje in više...

Ida Semenič- adisa