Strah, porodničar votlih obljub
seva iz vsake tvoje odsotnosti.
V umiku skrivaš
plašne utripe
rdečega tkiva,
razbrazdanega od topih nožev
iz stare skrinje,
katere pokrov je morda pretežak,
da bi ga odpiral.
Okoli njega brez prestanka plešejo
divje furije,
ovite v gosto meglo strupene omame.
Ognjeni zublji,
skriti v žerjavici
tlijo,
kakor nepredvidljiv, speči vulkan.
Super pesem, naslov pa mi nikakor ne gre zraven ... Kljub pesemski večplastnosti ...
No morda me pa kdo prepriča?
:)
LP, Lidija
Poslano:
07. 06. 2014 ob 10:46
Spremenjeno:
07. 06. 2014 ob 20:16
Pozdravljena Lidija,zelo sem vesela tvojega komentarja.V tej pesmi sem se poskusila vživeti v človeka,ki se pred odnosom z nasprotnim spolom ali pa morda kar pred življenjem samim skriva v delu.Posveti mu ves čas,pri čemer je nemiren,ker njegov problem,dota iz otroštva, ostaja nerešen.Poleg dela najde pribežališče še v kakšni drugi vrsti omame.
urednica
Poslano:
07. 06. 2014 ob 14:47
Spremenjeno:
07. 06. 2014 ob 14:48
...ne ... Nekaj manj "že slišanega" ...
:)
Poslano:
07. 06. 2014 ob 15:49
Spremenjeno:
07. 06. 2014 ob 20:19
/Umikanja/ Umik v krožnico
Bom poskusila najti še kakšnega.
pozdrav,
P.
urednica
Poslano:
08. 06. 2014 ob 16:16
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 16:24
Fino. Naslov pesmi lahko doda plast, ki jo glede na komentar želiš, po drugi strani pa dopušča, da bralec razbere v njem in v pesmi svoje kroge, svoja umikanja, svoje furije ...
čestitke.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!