Spet se je odprla,
lasje ji dišijo po svetnem prahu,
sipa ga iz pogleda v iskre,
razpihava jih radovednost,
senca ji lega pod ustnice,
jim nariše vlažno željnost,
nad brado potisnjeno upanje
rine v neznano.
Ko se zapre tam proti jutru,
ležem z nemirom nazaj v stavke,
v katere me je ukleščil pisatelj,
za seboj vlečem upanje,
da sem njen najljubši protagonist.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!