Prerisuješ svet.
Klečeča nad polami
belega papirja
vtiskuješ najmanjše podrobnosti.
Z jezikom rišeš reke
in z razcepljenimi nohti
brazdaš vrhove.
Tvoje razbolele blazinice
senčijo pokrajino
v navidezno resničnost.
Dodajaš ji svoje mostove
in bodikav osat,
ki se razpleta nad morjem
kot tanka meglica.
Drsiš po nedostopnih krajih
in vanje zabadaš bucike
kot opomin na neizživeto.
Grebeš
po stopinjah,
preko katerih se kot opna
napenja čas.
Na trenutke se ustaviš.
Le toliko,
da zajameš zrak,
ki odteka proti nebu.
V minevanju
sežeš proti žarkasti sredici
in odideš tako tiho kot si prišla.
Novim svetovom naproti.
Rada bi še malo dodelala pesem. Menim, da zaključek ne deluje dovolj prepričljivo.
lp, Essentia
Kaj pa če bi bil konec:
se boš kdaj prerisala / izrisala ?
Glede na to, da se pesem začne s prerisovanjem sveta in vsega, kar obstaja, bi bilo morda na koncu zanimivo vprašanje, kdaj pa se bo sama prerisala oz. kdaj se bo začela osredotočati na sebe in ne toliko na svet okoli nje.
Ne vem, samo na glas razmišljam ...
lp, shadyyy
Poslano:
08. 06. 2014 ob 15:07
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 15:09
Shadyyy, hvala za komentar in nasvet! Dobro razmišljaš glede zaključka.
Še premišljujem ..
lp, Essentia
Poslano:
08. 06. 2014 ob 15:25
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 15:30
Moj predlog:
Črtati zadnjo kitico, pesem razdeliti na dva dela, druga kitica bi bila taka:
Z dvignjeno glavo
se zazreš v škatle,
ki si jih odložila na zadnji sedež
rumenega poltovornjaka.
V njih je do potankosti
izrisana luna.
Tudi tam si grebla
po stopinjah,
preko katerih se je kot opna
napenjal čas v iskanju sebe.
Lp,
Vesna.
Poslano:
08. 06. 2014 ob 16:00
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 16:04
Hvala Deborah za tvoj prispevek. Všeč mi je.
Meni se je ta čas zapisalo takole:
Prerisuješ svet.
Klečeča nad polami
belega papirja
vtiskuješ najmanjše podrobnosti.
Z jezikom rišeš reke
in z razcepljenimi nohti
brazdaš vrhove.
Tvoje razbolele blazinice
senčijo pokrajino
v navidezno resničnost.
Dodajaš ji svoje mostove
in bodikav osat,
ki se razpleta nad morjem
kot tanka meglica.
Drsiš po nedostopnih
krajih
in vanje zabadaš bucike
kot opomin na neizživeto.
Grebeš
po stopinjah,
preko katerih se kot opna
napenja čas.
Na trenutke se ustaviš.
Le toliko,
da zajameš zrak,
ki odteka proti nebu.
V minevanju
sežeš proti žarkasti sredici
in odideš tako tiho kot si prišla.
Novim svetovom naproti.
Da se malo prizemljim sem črtala luno in dodala nove svetove, ki mi delujejo večplastno.
Hvala za pomoč, vaše ideje so rodile novo idejo. :)
lp, Essentia
Sem se odločila, da objavim to zadnjo verzijo. Menim, da si vsak riše in ustvarja svoje svetove. Odhaja, se vrača in izrisuje, vsakič nova videnja in spoznanja.
Lep dan in hvala vsem
Essentia
Čestitke vsem, super ste sodelovali in premaknili pesem v strugo, po kateri prepričljivo teče. Pesem prinaša bogato metaforično okolje, po katerem se razliva, da bi podčrtala iskanje, ki se lahko dojame tudi kot notranji proces.
Lp, Ana
Ana, hvala!
Hvala tudi vsem, ki ste sodelovali z mano!
Lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!