ISKANJA

Prerisuješ svet.

Klečeča nad polami

belega papirja

vtiskuješ najmanjše podrobnosti.

Z jezikom rišeš reke

in z razcepljenimi nohti

brazdaš vrhove.

Tvoje razbolele blazinice

senčijo pokrajino

v navidezno resničnost.

Dodajaš ji svoje mostove

in bodikav osat,

ki se razpleta nad morjem

kot tanka meglica.

Drsiš  po nedostopnih krajih

in vanje zabadaš bucike

kot opomin na neizživeto.

Grebeš

po stopinjah,

preko katerih se kot opna

napenja čas.

Na trenutke se ustaviš.

Le toliko,

da zajameš zrak,

ki odteka proti nebu.

V minevanju

sežeš proti žarkasti sredici

in odideš tako tiho kot si prišla.

 

Novim svetovom naproti.

 

Martina Pavlin-Essentia

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
08. 06. 2014 ob 07:31

Rada bi še malo dodelala pesem. Menim, da zaključek ne deluje dovolj prepričljivo.

lp, Essentia

Zastavica

shadyyy

Poslano:
08. 06. 2014 ob 09:00

Kaj pa če bi bil konec:

se boš kdaj prerisala / izrisala ?

Glede na to, da se pesem začne s prerisovanjem sveta in vsega, kar obstaja, bi bilo morda na koncu zanimivo vprašanje, kdaj pa se bo sama prerisala oz. kdaj se bo začela osredotočati na sebe in ne toliko na svet okoli nje.

Ne vem, samo na glas razmišljam ...

lp, shadyyy


Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
08. 06. 2014 ob 15:07
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 15:09

Shadyyy, hvala za komentar in nasvet! Dobro razmišljaš glede zaključka. 

Še premišljujem ..

lp, Essentia

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
08. 06. 2014 ob 15:25
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 15:30

Moj predlog:

Črtati zadnjo kitico, pesem razdeliti na dva dela, druga kitica bi bila taka:


Z dvignjeno glavo

se zazreš v škatle,

ki si jih odložila na zadnji sedež

rumenega poltovornjaka.

V njih je do potankosti

izrisana luna.

Tudi tam si grebla

po stopinjah,

preko katerih se je kot opna

napenjal čas v iskanju sebe.

Lp,

Vesna.


Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
08. 06. 2014 ob 16:00
Spremenjeno:
08. 06. 2014 ob 16:04

Hvala Deborah za tvoj prispevek. Všeč mi je.

Meni se je ta čas zapisalo takole:

Prerisuješ svet.

Klečeča nad polami

belega papirja

vtiskuješ najmanjše podrobnosti.

Z jezikom rišeš reke

in z razcepljenimi nohti

brazdaš vrhove.

Tvoje razbolele blazinice

senčijo pokrajino

v navidezno resničnost.

Dodajaš ji svoje mostove

in bodikav osat,

ki se razpleta nad morjem

kot tanka meglica.

Drsiš  po nedostopnih krajih

in vanje zabadaš bucike

kot opomin na neizživeto.

Grebeš

po stopinjah,

preko katerih se kot opna

napenja čas.

Na trenutke se ustaviš.

Le toliko,

da zajameš zrak,

ki odteka proti nebu.

V minevanju

sežeš proti žarkasti sredici

in odideš tako tiho kot si prišla.

Novim svetovom naproti.

 Da se malo prizemljim sem črtala luno in dodala nove svetove, ki mi delujejo večplastno.

Hvala za pomoč, vaše ideje so rodile novo idejo. :)

lp, Essentia

Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
08. 06. 2014 ob 17:19

Sem se odločila, da objavim to zadnjo verzijo. Menim, da si vsak riše in ustvarja svoje svetove. Odhaja, se vrača in izrisuje, vsakič nova videnja in spoznanja.

Lep dan in hvala vsem

Essentia


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
08. 06. 2014 ob 22:18

Čestitke vsem, super ste sodelovali in premaknili pesem v strugo, po kateri prepričljivo teče. Pesem prinaša bogato metaforično okolje, po katerem se razliva, da bi podčrtala iskanje, ki se lahko dojame tudi kot notranji proces.

Lp, Ana


Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
08. 06. 2014 ob 22:30

Ana, hvala!

Hvala tudi vsem, ki ste sodelovali z mano!

Lp, Essentia

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Martina Pavlin-Essentia
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia

Pesmi

  • 06. 06. 2014 ob 10:36
  • Prebrano 992 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 602.6
  • Število ocen: 18

Zastavica