Po strohnelih kanalih, vije se misel,
vijuga med možgani, rodi se beseda,
občuti srečo kratkega veka in se napreza,
da ponovi pot od tu do ničesar.

Misel spletena vode ne zdrži,
po poti do izliva že vsa izpuhti,
obrne se in vse ponovi, želi,
da čutila bi vsaj delček izgubljene smeri.

S prihodi, vračanjem, z vztrajnimi poskusi,
priklati se do izvora kjer krpa predore
in delček za delčkom lepi izhode,
ko počasi čisti izvore.

veliko truda za prazna hotenja,
preplavi jo misel učena, ki ob dotiku jezika
besedo zalomi, potisne v prepad,
kjer glava ji služi le v okras.

Ostali so strohnjeni kanali,
zaman misel jih zdravi, oddaljuje se le še beseda,
skupaj sta dan, skupaj noč,
kjer svetloba se s temo objema brez
ostrih robov.

nena