Zanimivo videnje.

Spreminjam se s spoznanji, kakor sem se videl prej, se zdaj ne več in tako se levim, luščim, odstranjujem iluzijo podob o sebi. Dostikrat sem se nekoč počutil "obsojen," zdaj vem, čeprav živim v krasnem svetu, da je le to eno od mnogih, moje je, da rastem in ne odneham, sicer pa je vse to vgrajeno v meni, še več, sploh ne slutim, tisto kar pa, mi da vedeti, da je moja dediščina božanska...da se osvobajam aresta v katerega sem se pravzaprav sam zaklenil...

Hvala za komentar Svit!

Kako vidimo sami sebe? Kako nas vidijo drugi? Nas je sposoben kdo spoznati do tolikšne mere, da se s tem kasneje okoristi? Ali mu pač sami to dovolimo. (to je primerneje, ja)  čigava je krivda, da sedimo v arestu? Ali pač tako je.

K sreči se, kot praviš, luščim. Veliko prej zaznam določene stvari, ki jih prej nisem.

lep sončen dan vsem pesniškim dušam,

Essentia