Hodil sem po zemlji naši in …

wait a minute …

naši? vaši? moji? tvoji? čigavi?

no, upam da po svoji ne …

kajti videl sem politike na koki,

vse nadškofe, z milijoni vrednim prstanom na roki,

videl sem – o pač – tudi moža postave,

ki je poskrbel, da so bile rane protestnika krvave.

Videl sem ''fega'', ''pedra'', ''geja'';

opazil, da nihče ne ve več kje je meja.

Videl polno sem instagramov,

fbjeu in tvitomanov

videl sem zgodovinsko obremenjene strankarske prvake,

njih jeziki so polni podganje dlake.

Videl sem vse oblike javnega nadzora,

bil zgrožen nad tem, da mnogim to ni nočna mora,

videl sem zabavljače brez nasmeškov,

ki – kajpada – ne zmorejo, če ni pospeškov.

Videl sem gradove, ki niso v oblakih;

indeed – so v reklamnih letakih,

videl sem glasbo in je ne slišal,

kajti po prvi sekundi sem jo utišal.

Ravno zdaj pa gledam poročila …

Kako krasno; še ena miss se je ločila.

Pa kaj je z nami?

Tilen