Ustnice šepetajo tvoje ime.
Tišina med nama narašča
in vre, obstane.
Združena v občutku dotika,
v vseh skritih čustvih besa,
bolečine, prikrite antipatije,
posrkane iz tvoje močne karizme,
ostajam poražena.
Senca razočaranja se sprehaja
po zaviti poti mojega srca.
Čutim hlad, srh me spreletava,
V meni nevihta divja.
Tvoje besede kot blisk bele svetlobe,
se ostro zabadajo v mojo dušo,
jo neusmiljeno parajo in teptajo.
Počutim se kot oblaki v nevihti,
ko jočejo brez prestanka,
kot tla, ki zadrhtijo ob grmenju.
In ko imaš občutek,
da se veje raztezajo in se njihove sence
podijo za teboj.
Vendar tam nekje, neko srce hrepeni
po tvoji bližini, ljubke ustnice
šepetajo tvoje ime.

nena