Razpeta

med breze

in sive betone.

Z mogočnostjo zakrivajo

mi luč vsakdana,

trpi duša domotožna.

Zakaj le za nas ni kradel

Prometej plamena?

Po tirih sliši

znan se zvok,

pisk, pare stok.

Črno melje vlak,

in glej, vidi se rjavi dim

nekoč žarečega premoga,

sivina jugovzhodne

noči smeje se iz

domačih duš.

In listam za vogalom,

ubija me betonska

luč kapitalizma,

ki nosim jo na krilih

v vsako jutro.

-  Otonovo Duma;

po žilah tekla

vedno

bo zelena

kri.

Anthos