Umrl je

ta in ta

piše na listku,

obešenim

v mrliški veži,

rože hvaležno

zavračamo.

No, tukaj se

sprašujem.

Ali je to odločitev

svojcev,

ali je bila to želja

umrlega,

ker v resnici

nikoli ni maral

cvetja.

Včasih ko grem

k očetu na obisk

srečam ljudi

v črnem,

resnih obrazov

kakor se za zadnji

pozdrav spodobi,

le pepela ne prenesem,

nekako sem navajena,

da človeka še zadnjič

vidiš, ga pokapljaš,

se prekrižaš

in se mirno nazaj

postaviš v vrsto,

po dva in dva,

kolikor je pač ljudi,

nekateri tudi

javni pogreb zavračajo,

a še največji antikristi

naročijo župniku,

da mu da mirno zemljo,

ko ga zadnjič položijo

s krsto med korenine,

ki že zdavnaj ne rojevajo več.

Pepel v pepel,

ne rajši pokojnik

v mir.

IŽ-lev