Je počil med bregovi led
In sova je zazrta
V obraz temè zavrla let
Prek pustih krpelj vrta.

Predrla zemlje zmrzlo plast
Je črna popkovina;
Ožgana zel ji šla je v slast
Kot rosa materina.

Zastal je živelj naokrog
In v belem dihu klonil,
Ko Kosolet je širil krog
In vejam sklepe lomil.

Še veter je poniknil v mrč
Pokrájine brezdanje,
Ko najdenček nalil je vrč
Za črno maševanje.

Z neba je padel lunin rog
Za jeklo naostrêno
In korenino dal je glog
Za toporišče kleno.

To je bilo, ko se je svat
V poročni noči zbósil
In dan je tripal na pomlad
In babje pšeno nosil.

Aleksandra Kocmut - Kerstin