ko zvonovi zapojo resnico

ko bodo zvonovi odbili zame 

priznal bom da sem ljubil

ljubim te beli cvet

 

v tišini vakuma zaprtih kleti

rotirajočega dna v globini

objemam nevidno podobo tvojih listov

 

poplave so uničle vse

zaprle kanale

povezave v svet

vse tako vreje izolirano v samici

 

kjer sem sam

 

bi rad

a ne znam  ti reči ...

le s poljubi vetra ti ravnam lase

 

bi rad naslikalti nebo

ti v dlani podaril zvezde

a ne znam jokati dovolj

da bi snel zvezde z neba

 

na tih papir tako narišem le mavrico

ki bi lahko bila ...

bíla ...

odbila namesto zvonov ...

 

cvet v temi je trnje

trava resnico duši

poguba civilizacije

 

objem rok

ti  in jaz

nekoč

 

 

nobody

Komentiranje je zaprto!

nobody
Napisal/a: nobody

Pesmi

  • 23. 05. 2014 ob 21:40
  • Prebrano 585 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 193.14
  • Število ocen: 5

Zastavica