ko bodo zvonovi odbili zame 

priznal bom da sem ljubil

ljubim te beli cvet

v tišini vakuma zaprtih kleti

rotirajočega dna v globini

objemam nevidno podobo tvojih listov

poplave so uničle vse

zaprle kanale

povezave v svet

vse tako vreje izolirano v samici

kjer sem sam

bi rad

a ne znam  ti reči ...

le s poljubi vetra ti ravnam lase

bi rad naslikalti nebo

ti v dlani podaril zvezde

a ne znam jokati dovolj

da bi snel zvezde z neba

na tih papir tako narišem le mavrico

ki bi lahko bila ...

bíla ...

odbila namesto zvonov ...

cvet v temi je trnje

trava resnico duši

poguba civilizacije

objem rok

ti  in jaz

nekoč

∞

nobody