Doma, a daleč od doma,

nisem sam, ampak sam

potujem v daljne širjave vesolja,

najti sebi podobno bitje,

ki bi me sprejelo in razumelo.

A kljub temu, da imam cilj pred očmi,

slednjega ne vidim in potujem dalje in dalje,

bežim v prostrano pozabo in izolacijo.

Koga iščem?

Sebe?

Ljubezen?

Prijateljstvo?

Odaljen odmev me kliče nazaj na Zemljo.

„Pridi nazaj k meni,

saj nisi sam,

ni nam vseeno,

tvoja pot je zaman!”

Slab signal.

Slišim le šumenje

in nerazločno momlanje v neznanem jeziku,

ki mi zveni znan.

Transhumanist