skozi pljuča zabite oštrice

štrlijo v nebo

drevesa so nehala dihati

v strahu pred novo bolečino

s preklanim jezikom ližejo kri

in molčijo

zvok loma ledeni žile duhovom preteklosti

polomljene veje kljub vsemu brstijo

in objemajo otroke ki sami izdelujejo kalejdoskope

zver je v teku za plenom izgubila občutek sitosti

ozaveščeni iz vreče upanja

v preluknjano zemljo

sejejo jalovo seme 

vode spreminjajo tok in

prazne struge pijejo jasnino neba

skozi zlovešče noči se sliši krik žejne zveri

ki golta gostoto strupenih snovi

spreminjajoč korake plesu življenja

brezumje krade otrokom kalejdoskope

a njihove matere posušene dlani

sklapajo v molitev suhih grl  

branka