Navsezadnje je vsak človek pisatelj, ne glede če je sploh kdaj kaj napisal. Rojenih Pisateljev ni prav veliko, tistih, ki bi radi to bili, pa je mnogo, a pustimo jim veselje, moja zamisel je, da je vsak rojen vpisan v "knjigo Življenja", ne glede kateri religiji, ideologiji ali pa nič od tega, pripada. Cerkev prepričuje svoje slednike, da so s krstom včlanjeni v verujoči sistem, ne da bi se zmenili za to, da dojenčkom delajo silo.

No, ker je Življenje predstava vseh predstav, smo igralci, čeprav se mnogim to ne zdi, a vendar je tako, še več, hkrati smo tudi gledalci, pa luč mojstri, statisti, obrobni in glavni.

Blagor vsakemu, ki se ne pusti kar tako voditi, ki se raje kot to, poslužuje ustvarjalnih orodij, saj si omogoča dokaj samosvoje in neodvisno, kolikor je pač to mogoče, korake, ki so pravzaprav nič drugega, kot spoznavanje sebe, še več, spoznavajoč se, spoznavam vsakega, še več, spoznavan kar Vir VESOLJA.

Bodi kul.

Hvala, Svit, za tvoje razmišljanje, ki ga smelo deliš. :)

Res pišemo vsi svoje knjige in verjamem, da kar napišemo odseva v univerzum, ki se oblikuje po naših mislih.

V smislu - kar seješ, boš žel.

Dobro setev nam vsem :)

sam bi dodal, da nad nami (kot igralci) stojimo še enkrat in sicer igranci - tam pa je malo drugače videti lasten smoter :) Ker je govora o vesoljski inteligenci vodenja knjige, je prav preprosto reči; človek lahko piše knjigice, ampak znamke ne zna prilepit :)

strinjam se, da je poezija že življenje in so oklicani pisatelji (namesto ljudje) le rahli navihanci, da ne rečem dobronamerni vsiljivci, ki vstopajo v materijo, ki jih poraja, tudi če bi ne znali pisati, zato je povzdigovanje pisanja rahlo nezrelo obračanje sveta.

vprašajte otroke kaj rečejo o tem, koliko človek zmore razumeti svoje namere?

lp

Znamko morda še prileppimo, le naslova ne vemo, kar pa morda ni toliko pomembno, kot to, kar piše v pismu.

Da smo igralci in igranci, pa nekako daje slutiti vero v usodo ali vsaj sumičenje in tu odpade košček svobodne volje.

Pisanje kot obrt ni povzdigovano nad druge umetniške obrti, je pa umetnost spisati svoje življenje (v tisto nevidno knjigo).....saj v določenem času verjamemo, da bo ravno izbrana beseda prava in pišemo kakor vemo in znamo, nekdo razvije svoj stil, drugi ga kopira, tretji prepisuje ...itd

Šla sem na otroški oddelek v bolnišnici in vprašala.....otroke različnih starosti....nihče od njih ni razumel, kaj jih sprašujem :)

Potem sem vprašala še odrasle raznih starosti isto.....najboljši odgovor je bil : Kadarkoli sem imel namen , se je zgodilo prav nekaj drugega. :)

Z lepimi pozdravi

Pi

Kako lepo, da si res prinesla besede ... jej, si me presenetile ampak , super je to, in tudi to kar si prinesla; otroški odgovori so prva liga --  :))

odrasli smo pač tumpasti in je treba podreti, da lahko rečemo, da je podrto - kar je logično, po svoje nujno a tudi vidik žalostnih poskusov obstaja ... skratka otroci so dobro povedali, ja.

B

Stil je bila pijača a ne? Stil je lahko kul, ampak delati stil, delati in videti skozi stil, ker te okuži ... Opredeljevanje stilov in lovljenje izraza v stil je nekaj proti čemur jezik dela, zato v njemu je svobodna volja, v odnosu, pa se vsak obnaša po svojih ambicijah. Volja človeka kot samosvoj izum itak ne obstaja oziroma, do ne pride zaradi pogojenosti in interaktivnosti življenja ,,, in se mi zdi pojem svobodna volja, ki nosi več kot more, in je rahla shopping centru podobna fora, teme ujete v um brez možnosti neposredne interaktivnosti življenja kot toka in ne časa, ki ga človek razume, ko ni smrti. čist premalo reno vidimo svobodno voljo in svobodo odgovornosti, predvsem pa prostost življenja. Družba je seveda človek ki to dela in posameznemu človeku stoji na teh poteh - ostajanja kot prost delec. Kao sonce bo jutri prižgalo motorje in odplolo v špinačno cesto. Seveda ima sonce zavest, ki je ne smemo niti približno poskušati primerjati z momentom psihoze ( to je človeške zavesti, ki pa se psihotičnega momenta 0 iz vidika statike in gibanja ne zaveda saj je sama ena od oblik sprenevedanosti), ki jo človek (tisti človek, ki je družba) drži kot okvir sposobnosti životstva (časa biti živ)

Pigment, je lahko prvi dotik do oblike usode ali igrancev, če sonce sploh obstaja, na prvem mestu, je to vprašanje :)

hmhm hihji

lp :)

Lepo razmišljeno :)

Se strinjam, da je svobodna volja propaganda, ker v bistvu te družba prisili, da plavaš z njo, med zamahi se ti včasih zdi, da si se o nečem odločil sam, a v bistvu le  o vrsti kupljene paštete ali kruha. Da bi bil sam svoj, bi verjetno moral živeti kot puščavnik, (četudi med ljudmi), se odreči vsem ugodnostim, nič več konfortizma, pač pa vzgajanje življenja od semena dalje po svojih njivah, pa še takrat prevladujoče ne bi bilo svobodne volje, ker narava daje in jemlje, kadar ona hoče, zopet bi se odločal le ali boš vtal ali legel ob sončnem vzhodu, pa še ta ni nujno, da pride. Bo držalo, da smo igranci!

nekdo se nekje igra...

Smo pa lepa zbirka :)

Pa lep večer, saj se počasi ohlaja, kajne :)

Zgodba o galebu Jonathanu pove, kako se umakniti konformizmu. Za določen čas se je treba umakniti, se posvetiti svojim potencialom, spoznati še kaj več o sebi, potem pa se vrniti v družbo in spodbujevalno delovati na posameznike. Navsezadnje so orodja meditacij oaze, ali skrita puščavniška mesta kjer se lahko nemoteno razvijam, le potruditi se velja...