Pesem, ki se trklja (kot njene besede) skozi trenutke v samosvoj obstoj, le malo bi jo popravila:

Trenutek rahlja

želatinasto zibajoče

objeme v vetru

Kot slika

Krošnja

brez odra

srka življenje srca

V knjigo

se piše

trepeta

slutnja

ukrojena

v naključje

trenutka

Zamrzne pomlad

Klečim

Zbežim

iz obronka

dotika

Ker pride val

Koprena meglena koprena

Ptica selivka

Naključje ostanka

Kaj meniš?

Lp, Ana

Se strinjam z Aninimi predlogi, mogoče bi le raje popravila 

Koprena meglena v Koprena megle?

Drugače pa krasna pesem.

Lp, Marko

Ja, tudi ta rešitev je super, Marko. Počakajmo, kako se bo Sandra odločila.

Pozdravljena ga. Ana in Marko,

obema hvala za vajine komentarje. Prav super je, če lahko na pisanje pogleda še nekdo drug, ker to odpre novo dimenzijo doživljanja pesmi. Všeč so mi bili predlogi, zato sem pesem tudi popravila.

Hvala in lep večer obema

Sandra

Pesem s svojo postavitvijo in ritmom deluje kot pljuskanje valov ob skale. Vsak se razbije drugače ... naključje?, čeprav vse doleti ista usoda. Pesem tudi pomensko narašča in nudi vse širši in jasnejši pogled. Všeč mi je sveža izreka misli "Zbežim iz obronka dotika". Čestitke,

Ana

Spoštovana ga. Ana pozdravljena. Se opravičujem za pozno zahvalo, vendar je kljub časovnemu zamiku zelo iskrena.

Sandra