Konci in ostanki
Nehala sem
razmišljati.
Pelje me tok
časa.
Naprej,
a ne vem kam.
Ne upiram se več
in ne išččem
skrivnih kotov,
da najdem sebe
v popolni tišini.
Ne hodim več
po kolenih
in ne prosim
miloščine
pri tistih,
ki te besede
ne poznajo.
Nosijo me valovi,
penasti in strupeni,
zalivajo mi moje telo,
dušo pripravljajo na konec,
da sol raztaplja
svojo slanost
in mene odnaša,
ne da bi vedela kam.
Nepovratno odhajam.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 18. 05. 2014 ob 06:06
- Prebrano 518 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 168.5
- Število ocen: 6
