Nemo so zrle moje oči v nasmejane ljudi,

ki se že zelo dolgo niso videli,

ki so govorili o vremenu, o plehu,  kako na njivah rase,

nemo so zrle moje oči in niso mogle verjeti

v ta gomazeči trop ljudi,

da samo peščica najbližjih , ki ne morejo govoriti,

ki jim ihtenje stresa telo in stiska  žalost kakor zanka čez vrat,

telesa drobi ledeni trnjev hlad ,

pokropim in se obrnem k njej,

ki častno stražo mu drži

in reče, da jo kliče,

gledam žaro in nje prepričane oči...

Tako se vije črna kolona čez beli britof

in moj korak med njimi,

od spredaj dva in od zadaj dva,

se ustavi, kot čmrlji okoli luknje skopane

in se zališi o ljubezni, ki nam jo je pokojni dal,

tako umazano se zdi, razumeš, njega ni ,

še zdaj ga slišim, kako mi govori,

a veš, kako boli, boli....

lin