Z zamahi se dotikam

tvojih začetkov.

Ne vem kolikokrat že

se obračam v neznano.

Na ognjišču še

izgorevajo neznani dotiki.

Iz izsušenih rokavov

izpraskam misel

in iščem sled za izgubljeno kapljo.

Z blazinicami prstov

preverim ostrino neba,

ki reže globoke sanje.

Prepoznam obrise senc

in njihove gibe preteklosti.

Pozabljeni kraji me kličejo.

V prgišče besed,

ki že davno spijo.

Vračam se

kot pomlad brez dežja.

Samo zato, da te vprašam,

če si kdaj zares obstajala.

Martina Pavlin-Essentia