Po odhodu
Niti naju ne vežejo več
in črna ni tako temna
kot v jutrih,
v katerih je osamljenost
plesala v dvoje.
Nič več ni (po)polno -
od stene do stene
nagrmadeno z besedami
ki so ločevale poljube
in jih metale
v plinske celice,
kjer so se počasi dušili.
Po niču je ostal le nič,
tokrat še bolj prazen,
ker ni praznine,
ki bi ga zapolnila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 15. 05. 2014 ob 18:38
- Prebrano 591 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.87
- Število ocen: 4
