
gledal sem te
ko si se vzpenjal
zdaj lahko spet greva skupaj
skozi blazine na obrazu
v smehljaj
ki se je skril
poslednjemu otroku
med kopice
ki so rasle v prostorih
za požirek telesa
pred naslednjim bojem
na rdečih travnikov
skupnega otroštva
sva podila zrelost
s steblom v roki
poslušala smeh
ko sem kričal
našel sem cvet
cvet
med premikanjem
razbitih kletk
te globoko v pest spočetja
sprašujem
čigav si bil ko si umrl
ali so nebesa kot v ringu. Kdaj bo zvoncu odbilo glavo - Ko bodo vse gumijaste kkletke odcvetele in bo pelod deževal na ramena mi z zaprtimi vekami čez dlani?
Ali, ko bodo začeli nohti rast navznot - da si bo pest lahko odprla predale v kateri spijo bele saje
?
Zagonetno premlevanje pred novim bojem? Je življenje prenevarno, če si cvet?
PREMETANKA
Iz življenja onstran se vdihnem tostran,
kot galaksije se znova izdihnem vanj...
v meddihih sanjam smrt supernov,
z njimi se šivam v neskončen sosled,
v vesolju soočanj stisnem SPET PEST...
isti sofisticiran hitropotezni karikaturizem, tako da bi bilo dejansko razpravljanje o pomenih v pesmi še globje zahajanje v iztujen jezik in z njim opisati je skoraj nepotrebno saj stvar samo oddaljimo, že tako je pesem svoj jezik, ki zahteva poseben čut za modificiranost estetike razmišljanja in zvijanja jasnih misli v nerazpoznavne črkolov(ori)ke.
predefinirana, predoločena in predimenzionirana celota, zaradi besed, ki prestopajo vse okvirje koherentnega namena zapisa, ki deluje kot poskus, ki se ni otresel očitajočega - spet zaradi prekompaktnega zbijanja pomenov besed. več je več, dokler ni preveč, ko to postane podobneje ne niču, pač pa le nabiti zmedi.
lp
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!