se sprašujem
Nanosiš me kot morje na obalo
z vetrom spihaš obliko
prepustim se
kovina
v kalupu
jutro po poletni nevihti sva
in mirno počivam v viseči mreži
diha
z nama je trenutek,
otrok
čigar rojstvo, se sprašujem, je
potreba,
samota,
nasmeh razpadlim truplom
ali res
srh, drget in preplet?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: taja
- 14. 05. 2014 ob 17:34
- Prebrano 629 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 95.02
- Število ocen: 4
