se sprašujem

Nanosiš me kot morje na obalo 

z vetrom spihaš obliko 

prepustim se 

kovina

v kalupu 

jutro po poletni nevihti sva 

 

in mirno počivam v viseči mreži 

 diha 

 

z nama je trenutek,

otrok 

čigar rojstvo, se sprašujem, je

potreba, 

samota, 

nasmeh razpadlim truplom 

ali res 

srh, drget in preplet?

taja

Komentiranje je zaprto!

taja
Napisal/a: taja

Pesmi

  • 14. 05. 2014 ob 17:34
  • Prebrano 454 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 95.02
  • Število ocen: 4

Zastavica